Z iskanjem, vrednotenjem in povzemanjem rezultatov ustreznih raziskav klinične smernice izpostavijo najučinkovitejše načine obravnave nekega stanja ali kliničnega problema ter tako olajšajo izvajanje z dokazi podprte fizioterapije. Navedbe v kliničnih smernicah so informativne narave, posamezen fizioterapevt pa se mora ob upoštevanju drugih dejavnikov odločiti o primernosti določenega postopka za določenega pacienta.

Uveljavljena merila za oblikovanje kliničnih smernic zahtevajo: sodelovanje zastopnikov ustreznih strok in skupine pacientov, sistematično zbiranje znanstvenih dokazov, dosledno upoštevanje njihove veljavnosti in določitev stopnje moči za vsako stališče (stališča nanašajo izključno na področja, iz katerih izvirajo znanstveni dokazi), pilotski preizkus pred objavo, določeno obdobje posodabljanja. Obstajajo tudi navodila za privzemanje in prilagajanje tujih kliničnih smernic na nacionalni ravni, kjer niso bile razvite.

Najpopolnejša podatkovna zbirka z dokazi podprtih kliničnih smernic za fizioterapijo je PEDro (Physiotherapy evidence database), katerega delovanje z vsakoletno donacijo podpira tudi ZFS.

Priporočila so mnenja lokalnega ali nacionalnega uporabnika, ki se opirajo na strokovna priporočila posamezne ustanove, strokovnega združenja ali večdisciplinarne skupine strokovnjakov in praviloma temeljijo na smernicah, vendar niso pripravljena po standardnih uveljavljenih merilih za smernice (primer: nacionalna priporočila) (Geršak et al., 2016).

Z dokazi podprta praksa in smernice klinične prakse v fizioterapiji. Objavljeno v: Fizioterapija 2011; 19 (supl. 6): 1-10.
Pomen kliničnih smernic v fizioterapiji. Objavljeno v: Rehabilitacija 2014; XIII (supl. 1): 25-30.
Ali vemo, kakšne morajo biti dobre klinične smernice? Objavljeno v: Zdrav Vestn 2016; 85 (1): 6–14.

Klinične smernice so sistematično razvite navedbe, ki pomagajo kliničnemu strokovnjaku (fizioterapevtu) in pacientu sprejeti odločitve o primerni zdravstveni oskrbi specifičnega kliničnega primera (Field in Lohr, 1992; Temeljni standardi za fizioterapevtsko prakso).

Priporočila za telesno dejavnost nosečnic

Mateja Videmšek, Eda Bokal Vrtačnik, Darija Šćepanović, Lidija Žgur, Naja Videmšek, Maja Meško, Damir Karpljuk, Jože Štihec, Vedran Hadžić
 

Povzetek

Ustrezno izbrana in odmerjena telesna dejavnost v nosečnosti ugodno vpliva na zdravje nosečnice in ploda in je odlična priprava na porod. Obstajajo absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo v nosečnosti, kot tudi znaki, pri katerih je potrebno takoj prenehati z vadbo. Poznavanje le teh je ključnega pomena za telesno dejavne nosečnice in vse, ki vodijo vadbo za nosečnice. Nosečnice naj bodo zmerno telesno dejavne vsak dan v tednu vsaj 30 minut. Priporočila jasno in praktično opredeljujejo pojem zmerne telesne dejavnosti. Izvajanje vaj za moč v nosečnosti je varno, vendar se svetuje uporaba lažjih bremen in večjega števila ponovitev (15-20). Posebno mesto pri vajah za moč pripada vadbi za  mišice medeničnega dna. Primerne oblike telesne dejavnosti za nosečnice so hoja in tek, plavanje in vadba v vodi, kolesarjenje, pilates in joga, aerobika, fitnes in tek na smučeh. Pri določenih oblikah telesne dejavnosti pa so potrebne posebne prilagoditve (alpsko smučanje, drsanje in rolanje, športi z loparji, moštvene igre z žogo, jahanje in potapljanje).

Objavljeno v: Zdrav Vestn 2015; 84: 87–98

Razvoj kliničnih smernic za Parkinsonovo bolezen je bila v glavnem finančno podprta in zagnan s strani ParkinsonNET in Nizozemskega kraljevega združenja fizioterapevtov (KNGF). Delovno skupino za razvoj smernic je podprlo 20 evropskih združenj fizioterapevtov. Bolniki s Parkinsonovo boleznijo so bili vključeni v pripravo smernic od samega začetka in so k njim pomembno prispevali.

Klinične smernice so v pomoč vsem, vključenim v nego in rehabilitacijo bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, v središče postavljajo bolnika in so z dokazi podprte. Dokument je sestavljen iz štirih delov:

Smernice z dovoljenjem ParkinsonNET in KNGF objavljamo tukaj.