Fizioterapevtska stroka je v zadnjih desetletji doživela bistven razvoj. V tem obdobju smo priča sistematičnem utemeljevanju učinkov in mehanizmov delovanja fizioterapevtskih postopkov z znanstvenimi dokazi. Povezovanje teoretičnih znanj in klinične prakse je ključnega pomena za razvoj fizioterapevtske stroke.

Z dokazi podprta praksa pomeni vestno, jasno in razumno uporabo v danem trenutku najboljših znanstvenih dokazov pri odločanju o oskrbi določenega pacienta (Sackett et al., 1996). Leta 1995 je kanadsko združenje za fizioterapijo (CPA) definiralo z dokazi podprto fizioterapijo kot prakso, ki temelji na teoretičnih podlagah, pri kliničnem odločanju uporablja najboljše mogoče znanstvene dokaze ter za vrednotenje posredovane oskrbe uporablja standardizirana merilna orodja. Najnovejše definicije jo opredeljujejo kot fizioterapijo, ki upošteva izsledke iz ustreznih kliničnih raziskav visoke kakovosti (Herbert et al., 2011). Koncept temelji na sposobnosti posameznega fizioterapevta za razumno vrednotenje in uporabo znanstvenih dokazov ter poudarja pomen kliničnih izkušenj, upoštevajoč vrednote pacienta (glej koraki). Z dokazi podprta fizioterapija je pomemben mehanizem za zagotavljanje kakovosti zdravstvene oskrbe in zagotavljanja, da posameznemu pacientu nudimo najboljše zdravljenje, kot je mogoče, glede na najnovejše znanje v stroki (ER-WCPT). 

Leta 2001 se je fizioterapevtska stroka na svetovni ravni obvezala k izvajanju z dokazi podprte prakse. S tem smo se države članice Svetovne zveze za fizioterapijo (WCPT) zavezale, da bomo vzpostavili mehanizme, da to omogočimo. Poleg kakovostnega dodiplomskega izobraževanja, je za prenos novih dognanj v prakso treba zagotavljati ustrezen neprekinjen strokovni razvoj. Pomembni elementi za uveljavitev z dokazi podprte fizioterapije so prikazani na sliki. Da mora kakovostna zdravstvena oskrba temeljiti na z dokazi podprti praksi je navedeno tudi v Nacionalni strategiji kakovosti in varnosti v zdravstvu (2010 – 2015)

Z dokazi podprta praksa je pristop k zdravstveni oskrbi, pri katerem zdravstveni delavci v procesu kliničnega odločanja pri posameznem pacientu uporabljajo izsledke visokokakovostnih raziskav in jih povežejo s kliničnimi izkušnjami. Z dokazi podprta praksa tudi ceni, spodbuja in gradi na kliničnih izkušnjah ter poznavanju mehanizmov delovanja oz. patofiziologije motnje ali bolezni. Vključuje celovit in skrben proces kliničnega odločanja, ki ne temelji le na razpoložljivih znanstvenih dokazih, temveč tudi na pacientovih značilnostih, situaciji in prioritetah. Z dokazi podprta praksa priznava pomen posamezniku prilagojene zdravstvene oskrbe, ki se, če je treba, spreminja, delno pa vsebuje tudi negotovosti in predvidevanja (McKibbon, 1998; Temeljni standardi za fizioterapevtsko prakso).

Fizioterapija v prihodnosti: Z dokazi podprta praksa. Objavljeno v: Rehabilitacija 2009; VIII (supl. 1): 53-9.
Z dokazi podprta praksa in smernice klinične prakse v fizioterapiji. Objavljeno v: Fizioterapija 2011; 19 (supl. 6): 1-10.