50 let Društva fizioterapevtov Slovenije

1954 – 2004

Okrogli jubileji so priložnost, da se zazremo nazaj in skušamo razumeti dejanja v preteklosti, ki so osnova za vse dosežke v sedanjosti. Z veseljem in ponosom se lahko spominjamo tistih dogodkov, ki nam še danes nekaj pomenijo, ker so naša dediščina, temelji, na katerih po svojih sposobnostih in v danih okoliščinah nadaljujemo začeto gradnjo.

Fizioterapevti ne bi smeli pozabiti leta 1954. Do takrat je bilo vse prizadevanje fizioterapevtov, študentov in njihovih učiteljev usmerjeno v zahteve po ureditvi stopnje šolanja fizioterapevtov. Ko so junija 1954 sprejeli zakon o Višji šoli za fizioterapevte in dotedanjim diplomantkam priznali višješolsko izobrazbo, je bil prvi cilj dosežen.
Leta 1954 so se zgodili za fizioterapevte in njihovo delo trije pomembni dogodki. Januarja 1954 je bil uradno ustanovljen Republiški zavod za rehabilitacijo invalidov, junija pa Višja šola za fizioterapevte, verificirano je bilo izobraževanje fizioterapevtov od leta 1950 naprej, jeseni 1954 pa je bilo ustanovljeno še Društvo fizioterapevtov Socialistične Republike Slovenije.

Društvo fizioterapevtov SR Slovenije so pred 50 leti ustanovile fizioterapevtke, ki so diplomirale na Višji šoli, in fizioterapevtke, ki so končale prvo srednjo šolo v Rovinju, v članstvo pa so se vključili tudi vsi zdravstveni delavci, ki so se usposabljali na krajših tečajih in so takrat delali v fizioterapevtskih enotah.

Prvi direktor Šole za fizioterapevtke v Sloveniji in redni profesor generacijam študentk in študentom do leta 1986 je bil prof. dr. Edvard Pohar. Vplival je na celoten razvoj fizioterapevtske stroke in podobo fizioterapevtskega poklica.

Fizioterapevtke je takrat združeval skupen cilj, in sicer, da mora fizioterapija kot enakovredna ali prevladujoča terapija s svojimi aktivnimi metodami prevzeti ustrezno mesto v razvijajočem se zdravstvu v Sloveniji. V svoja prva pravila so napisale naloge društva, ki so enake kot naloge Svetovnega združenja za fizioterapijo (World Confederation of Physical Therapy – WCPT), še danes sodobne in jih lahko strnemo v šest točk:
razvoj strokovnega dela fizioterapevtov in njihovo strokovno podiplomsko izpopolnjevanje,
spremljanje in proučevanje izobraževanja fizioterapevtov,
sodelovanje v komisijah in delovnih skupinah, ki pripravljajo izhodišča za zakonodajo s področja zdravstva, izobraževanja in dela,
sodelovanje z društvi in organizacijami, ki se ukvarjajo z isto problematiko,
vključevanje v zveze društev fizioterapevtov v Evropi in svetu,
obveščanje članov in javnosti s časopisno založniško dejavnostjo.

Društvo fizioterapevtov Slovenije se je ves čas razvijalo in organizacijsko spreminjalo. Najprej je bilo leta 1954 ustanovljeno Društvo fizioterapevtk Socialistične Republike Slovenije, leta 1955 je društvo razširilo svoje članstvo in medse vključilo tudi delovne terapevte. Takrat se je preimenovalo v Društvo fizioterapevtov in delovnih terapevtov Socialistične Republike Slovenije. Leta 1975 je bila z novimi pravili opravljena notranja organizacijska delitev na sekcijo fizioterapevtov in sekcijo delovnih terapevtov. Fizioterapevti pa so se organizirali tudi v regionalnih enotah društva in strokovnih sekcijah društva. Leta 1990 je bila sporazumno z delovnimi terapevti opravljena formalna delitev društva in sprejeta so bila nova pravila, s katerimi je bilo ustanovljeno Društvo fizioterapevtov Slovenije. Leta 1993 je Društvo fizioterapevtov Slovenije ustanovilo Zbornico fizioterapevtov Slovenije, da bi fizioterapevti glede na takratno zakonodajo pridobili vidnejši in vrednejši položaj za svojo stroko in delo.
Leta 1995 je Društvo fizioterapevtov Slovenije v Washingtonu postalo polnopravni član Svetovnega združenja za fizioterapijo (World Confederation of Physical Therapy – WCPT).

Najpomembnejši nalogi Društva fizioterapevtov Slovenije sta bili vedno razvoj strokovnega dela in strokovno izpopolnjevanje fizioterapevtov. V prvih 20 letih je potekalo izpopolnjevanje po enotnih programih društva z odobritvijo Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Po letu 1975 se je velik del izpopolnjevanja prenesel v regionalne enote društva in strokovne sekcije društva. Za društvo sta program in stopnja izobraževanja temelj za vključevanje v mednarodna združenja fizioterapevtov, zato je društvo namenilo največ dela za pripravo izhodišč za izobraževanje, opis poklica višji fizioterapevt, diplomirani fizioterapevt in nevrofizioterapevt. Pri tem ni bilo malo težav, vprašanje pristojnosti fizioterapevta med zdravstvenimi delavci pa še danes ni povsem rešeno. Fizioterapevt, ki je uvajal fizioterapijo v zdravstvenem zavodu, se je moral vključiti v delo temeljne zdravstvene delovne skupine. Društvo je predvsem v prvih letih dela uresničilo številne naloge v sodelovanju s Slovenskim zdravniškim društvom in Društvom medicinskih sester Slovenije.
Društvo fizioterapevtov in delovnih terapevtov SR Slovenije je leta 1955 prevzelo pobudo za ustanovitev Zveze društev fizioterapevtov in delovnih terapevtov Jugoslavije. Na skupščini društva v Laškem je bil imenovan iniciativni odbor in leta 1956 je bila Zveza ustanovljena. Zvezo fizioterapevtov in delovnih terapevtov Jugoslavije je kot predsednica dolga leta vodila Majda Kobal. To je bila 35-letna povezava, ki je imela svoje negativne in pozitivne posledice.

Leta 1990, ko je bilo Društvo fizioterapevtov Slovenije že ustanovljeno, je Zveza pooblastila društvo, da zastopa fizioterapevte Jugoslavije v pripravah za vključevanje v Svetovno združenje za fizioterapijo. Po razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije leta 1991 je že vzpostavljene stike samo preneslo na naše društvo kot edino poklicno društvo v novi državi. Leta 1995 v Washingtonu je na prvi generalni skupščini Svetovnega združenja za fizioterapijo postalo polnopravni opazovalec s kandidaturo za sprejem v članstvo.

Ena od prednostnih nalog Društva fizioterapevtov Slovenije je bilo obveščanje članov in javnosti s časopisno založniško dejavnostjo. Krajše članke o delu in razvoju fizioterapije so fizioterapevti prispevali v različne časopise od leta 1954 naprej. Leta 1957 je Zavod za rehabilitacijo invalidov začel izdajati publikacijo Rehabilitacija, katere tehnični urednik je bila fizioterapevtka Majda Kobal, pionirka na področju fizioterapije. Vseskozi si je prizadevala za povezavo z Zvezo fizioterapevtov in delovnih terapevtov Jugoslavije ter bila tudi njena dolgoletna predsednica. Fizioterapevti so svoje prispevke objavljali v Rehabilitaciji in tako predstavljali svoje delo, začetke in razvoj stroke, s posredovanjem informacij pa je med fizioterapevti zaživelo tudi društveno delo. Rehabilitacija je izhajala do leta 1961.
Fizioterapevti so se pozneje povezali z medicinskimi sestrami in ponovno poskušali izdajati svoje glasilo v soizdajateljstvu Zdravstvenega obzornika skupaj z Zvezo medicinskih sester in Društvom otroških sester od leta 1967 do 1974.
Na spominskih sestankih Metode Kramar je društvo začelo izdajati zbornike, ki pomenijo prvo lastno strokovno publikacijo fizioterapevtov Slovenije. Prvi zbornik je izšel leta 1980. Zbornike s spominskih sestankov Metode Kramar je društvo izdajalo do leta 1990.

Po ustanovitvi Društva fizioterapevtov Slovenije so se začela redna strokovna posvetovanja fizioterapevtov Slovenije, društvo pa je izdajalo zbornik s strokovnimi članki s teh srečanj.
Leta 1992 je Društvo fizioterapevtov Slovenije izdalo prvo številko glasila Fizioterapija, ki je dragocen dokument o dotedanjem delu in razvoju društva. Njena prva glavna in odgovorna urednica je bila Nataša Kogovšek, ki je glasilo urejala do leta 1999. Takrat je glavni in odgovorni urednik postal Aleksander Zupanc. Fizioterapija se je razvijala in izpopolnjevala, tako da je danes strokovna revija z recenzijo. Leta 2002 je praznovala deseto obletnico izhajanja.

V zadnjem obdobju delovanja Društva fizioterapevtov Slovenije je ena od pomembnejših nalog skrb za pridobitev javnih pooblastil Ministrstva za zdravje. Julija 2004 je bil v Državnem zboru RS sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa ministru za zdravje, da objavi seznam izvajalcev posameznih zdravstvenih poklicev oziroma posameznih področij, ki morajo biti za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti vpisani v register in imeti licenco. Na Ministrstvu za zdravje je letos potekalo kar nekaj razgovorov glede urejanja statusa poklicnih zbornic in strokovnih združenj ter javnih pooblastil. Po sprejetem zakonu julija 2004 je prišel čas, ko so se odprla vrata za kandidaturo za pridobitev javnih pooblastil. Društvo fizioterapevtov Slovenije je aprila 2004 prijavilo kandidaturo za njihovo pridobitev z naslednjo vsebino oziroma za dodelitev javnih pooblastil z naslednjih področij:
strokovna izobraževanja fizioterapevtov,
podiplomske specializacije iz fizioterapije,
pripravništvo diplomiranih fizioterapevtov,
sodelovanje pri akreditaciji tujih diplom v okviru migracije poklicev znotraj Evropske unije,
ustanovitev razširjenega strokovnega kolegija za področje fizioterapije in sodelovanje v razširjenem kolegiju za fizikalno in rehabilitacijsko medicino,
sodelovanje pri organizaciji izvedbe opravljanja zasebne dejavnosti.

Društvo fizioterapevtov Slovenije neprekinjeno deluje že 50 let in zastopa glavnino slovenskih fizioterapevtov, čeprav je članstvo prostovoljno. V Sloveniji in tujini je priznana organizacija, ki vključuje visoko strokovno usposobljene slovenske fizioterapevte. Opravlja že veliko nalog brez javnih pooblastil države. Vse to so razlogi, zaradi katerih menimo, da je DFS upravičeno do pridobitve javnih pooblastil na področju fizioterapije.

Ob vstopu v Evropsko unijo je pomembno tudi izobraževanje fizioterapevtov v Sloveniji. Novosprejeti zakon o visokem šolstvu, ki upošteva direktive Evropske unije – Bolonjsko deklaracijo, je razdeljen na tri stopnje. Prva stopnja je binarna, ki izenači visoke strokovne šole in fakultete, kar pomeni, da bodo diplomirani fizioterapevti lahko nadaljevali študij na drugi stopnji, torej magisteriju. Na Visoki šoli za zdravstvo je do zdaj magistriralo 12 fizioterapevtov, štirje pa so kot mladi raziskovalci na študiju doktorata.
Evropska regija Svetovnega združenja za fizioterapijo vzpodbuja uveljavljanje visokih standardov fizioterapevtskega izobraževanja in prakse. Sprejeli so pravila izobraževanja, ki so namenjena zaščiti študentov preko nadzora kakovosti izobraževanja in prispevajo k oblikovanju enotnega evropskega prostora. Poudarjena je nujnost transparentnih poti in nepristranskosti pri dostopu do fizioterapevtskih izobraževalnih programov na vseh ravneh. Pravilniki Svetovnega združenja za fizioterapijo obsegajo naslednja načela:
fizioterapevt naj bi bil usposobljen za delo v različnih zdravstvenih sistemih različnih držav;
za fizioterapevta sta bistvena vseživljenjsko izobraževanje in neprekinjen strokovni razvoj;
fizioterapija mora temeljiti na praksi, ki je podprta z dokazi;
fizioterapevte je treba spodbujati k podiplomskemu izobraževanju s področja fizioterapije ali sorodnih področij za nadaljnji strokovni razvoj.

Društvo fizioterapevtov Slovenije ima 50-letno zgodovino, ki ima za sabo bogato dediščino, in sicer:
dobro organizirano mrežo članstva v Sloveniji,
vsebinsko bogato strokovno izobraževanje, ki je na visoki ravni,
izobraževanje, zaradi katerega nas kot enakovredne sogovornike sprejemajo mednarodne zveze fizioterapevtov,
z zdravstveno zakonodajo določeno mesto fizioterapevta v zdravstveni dejavnosti,
dobro vzpostavljene povezave z mednarodno organizacijo fizioterapevtov,
dobro zasnovano strokovno in društveno obveščanje.

V Društvu fizioterapevtov Slovenije je od njegove ustanovitve do danes s svojim delom sodelovalo veliko fizioterapevtov. Delo društva so skozi 50 let kot izvoljeni predsedniki vodili in usmerjali Marija Kandus, Metoda Kramar, Dušan Pleško, Marjana Vilhar, Vera Paunović, Janko Picej, Zdenka Pihler, Špela Tekavec, Alenka Strle, Alenka Primožič, Gabrijela Vrabič in sedanja predsednica Tanja Dobnik.

Petdeset let. To je praznik, ki ga vsak posameznik, skupina, društvo ali organizacija doživi le enkrat v življenju. V vseh teh letih je društvo doživelo lepe in manj lepe trenutke, vzpone in padce. Kljub vsem težavam mu jih je uspelo rešiti in nadaljevati ter ohranjati povezanost med fizioterapevti in najvišjo strokovnost glede na dane okoliščine in trenutke.
Učinkovito in uspešno dosedanje delo je tudi spodbuda za uspešno nadaljnje delo v skupno dobro vseh. Zazreti se moramo v prihodnost in na trdnih temeljih graditi za naše zanamce, da se bodo čez petdeset let z veseljem spominjali uspešnosti dela danes.
Ob tej priložnosti čestitamo vsem fizioterapevtom in fizioterapevtkam ter jim želimo uspešno delo še naprej, predvsem pa, da bi izkoristili današnji čas znanstvenega napredka, organizacijskih sprememb in povezanosti s svetom. Vse to je bilo v preteklosti omogočeno v manjši meri.
Tanja Dobnik, dipl. fiziot.
Aleksander Zupanc, dipl. fiziot., Inštitut RS za rehabilitacijo